Konec leta 2022 smo z Borom Levičnikom in Žigo Oražmom preplezali pervenstveno smer čez prej še ne preplezano Z steno Pomlace (6180 m). Za vse tri je bil to prvi uspeh v Himalaji.

Moje zadnje večje plezalno potovanje s skupino SMAR. Počutje je bilo sproščeno, saj sem v preteklih letih veliko potoval in mi dejstvo, da sem bil na drugem koncu sveta, ni predstavljajo več dodatnega pritiska. Z Borom Levičnikom sva bila že utečena naveza in najin vzpon preko SV raza na 6112 m visok vrh Hualcan je bil res užitek. Med plezanjem sem se, kljub temu da sem imel drisko, v glavi počutil lahko in brez vsakršnega dvoma o najinem uspehu. Spominjam se, da sem takrat prvič v visokih hribih začutil, da je alpinizem res lahko samo užitek, čeprav se na prvi pogled zdi, večno trpljenje.

Moja prva odprava v Himalajo je bila precej stresna. Poleg tega da sem se na tako potovanje odpravljal prvič, sem bil vodja odprave. Odprava je bila v plezalnem smislu zame neuspešna. S soplezalcem Žigom Oražmom (oba sva bila prvič na odpravi) v enem mescu nisva splezala niti na en vrh. Eden izmed razlogov za neuspeh so bile visoke temperature, kar je pomenilo, da se je svet okoli nas spreminjal v vodo. Zaradi slabih razmer oz. neznanja, kako plezati v takih razmerah, sem imel veliko časa za razmišljanje. Prav tako pa sem ugotovil, da je ležanje v šotoru brez interneta lahko zelo produktivno. Spomnim se, da sem približno takrat ugotovil, v katero smer želim alpinizem zapeljati in kaj moram za to storiti.

V sklopu SMAR-a smo imeli veliko plezalnih potovanj. Za prvo večje potovanje smo se kot skupina odpravili plezat v Gruzijski del Kavkaza. Za vse člane ekipe je bil to uvod v plezanje na višini in vse, kar spada zraven. Z Borom Levičnikom in Žigom Oražmom smo splezali 1100 m dolgo zahodno smer na vrh Ushbe (4710 m) v približno štirih urah. Za sestop nazaj do ABC smo potrebovali dodatne štiri ure. Takrat sem prvič občutil lahek in hiter stil plezanja v višjih hribih. Vzameš izključno tisto, kar nujno potrebuješ, in plezaš.

Z Žigom Oražmom se z 20 let starim cliom odpraviva v Chamonix, z namenom, da splezava Walkerjev steber v S steni Grandes Jorasses, kar nama je tudi uspelo. Z dostopom sva začela s Chamonixa, saj nobeden od naju ni preveril časa obratovanja železnic. Izmed vseh dni v letu je ravno v tistih dveh dneh potekalo vzdrževanje železnice, ki ti prizanese približno 1000 višincev. Zimsko sobo koče Leschaux sva dosegla dokaj hitro. Naslednji dan sva odkorakala čez razbit ledenik pod steno. Jasno se spomnim pripombe Žiga: "To bova v enem dnevu čez". Sam nekaj zamrmram in upam, da se bo njegova napoved uresničila. Plezala sva tri dni.

V spomin Domnu Petrovčiču sva s soplezalcem Andrejem Ježem preplezala prvenstveno smer Bobr (VII) v Hudičevem stebru v S steni Prisojnika. Smeri sva dala ime Bobr, kar je bil v tistem času Domnov vzdevek. Preplezana spominska smer je bila samo en majhen del poti do ponovne vzpostavitve ravnovesja v glavi in telesu.

V tem času sem bil sprejet v mentorsko skupino SMAR (slovenska mladinska alpinistična reprezentanca), kar je bilo, gledano nazaj, za moje nadaljnjo alpinistično udejstvovanje in hiter napredek ključnega pomena. Motivacija na višku, energije neomejeno, idej za plezanje na pretek. Na moji četrti SMAR-ovski akciji smo pozimi obiskali Bavarske Alpe in za plezanje resnih smeri so bile razmere precej slabe. Odločili smo se, da splezamo greben Blassengrat do vrha Zugspitze. Med plezanjem po grebenu nismo bili navezani, ko je Domen Petrovčič zaradi zdrsa padel v globino in izgubil življenje. Nisem verjel svojim očem, še manj svojim občutkom. Take stvari se vedno dogajajo nekomu, ki ga ne poznamo, daleč stran. Meni se to sigurno ne bo zgodilo. Pa se je. Po nesreči sem se počutil v redu, vsaj tako sem si govoril. Mentalno zdravje je bilo precej načeto in ni bilo dolgo, ko se je psihi pridružilo še telo. Potreboval sem malo več kot eno leto, da sem ponovno lahko obiskal hribe brez slabih občutkov.

Po malo manj kot petdeset preplezanih smereh sem v enem letu nabral nekaj izkušenj. Posledično sem si pri odločitvah med plezanjem veliko bolj zaupal. Zdi se mi, da je bila prva prosta ponovitev smeri Kaveljc (VIII-) dober pokazatelj tega miselnega in fizičnega napredka. Težko plezanje, iskanje smeri in zelo malo že obstoječega varovanja hkrati.

Ni jih prav veliko, pa vseeno. Po vzponu čez Sfingo sem imel občutek, da ni smeri, ki je ne bi zmogel preplezati. Kako sem bil razočaran, ko nama niti pod razno ni uspelo prosto preplezati strehe v smeri Via Italia (X) v južni steni Piz Ciavazes. To sicer ni preveč zamajalo moje samozavesti, sem pa začel razmišljati o bolj osredotočenem treningu. V naslednjih mesecih mi je uspelo preplezati smeri Čingulmaki (IX-) v Rušici in Nebeško streho (IX) v Velikem Draškem vrhu.

… je bila Obraz sfinge (takrat ocenjena z IX+), z dostopom po Jugovem stebru. Z vzponom čez to znamenito smer sem ponovno premaknil namišljene osebne meje. Noro! Po vzponu od navdušenja nekaj dni nisem mogel spati.

»Kam bi šla plezat?«, se pogovarjava s soplezalcem v četrtek na sestanku AO. Predlaga Kogel – Spominsko smer Ceneta Kramarja (VII). S predlogom se strinjam, ne da bi zares vedel, v kaj se spuščam. Pogledam, v katero oceno na francoski lestvici se UIAA ocena VII prevede. Okoli 6b. To bova pa že zmogla, si rečem in pomislim, kako sem dva dni nazaj v plezališču preplezal 7a. Glede na to, da pred tem še nikoli nisem zares plezal naprej, sploh pa ne z nekom, ki je ravno tako neizkušen kot jaz, je šlo kar dobro. Nekaj čez 8 ur sva porabila za 250 m dolgo smer, se vmes vsaj štirikrat zgubila in na koncu izstopila po Kamniški smeri z mislijo, da sva dobro našla smer. Namesto klasičnega kratkega spusta po vrvi sva sestopila do Kokrškega sedla in nazaj do avta.

Dve leti sem varčeval za letalsko vozovnico Ljubljana–Kathmandu. Občutki ob prvem snidenju z najvišjimi hribi sveta so bili zares navdušujoči. »Je to sploh mogoče?«, sem razmišljal, ko sem v mraku gledal plezalce v normalni smeri na Ama Dablam. Med trekingom smo se povzpeli na Lobouche East (6119 m). Na vrhu sva stala s Klemenom za njegov petdeseti in moj osemnajsti rojstni dan. Po povratku v ABC se spominjam zadovoljstva ob zavedanju, da sem v glavi premaknil svoje namišljene meje. Kam še lahko premaknem meje, sem se spraševal. Niti slučajno pa se nisem zavedal, da bo ravno lov na ta občutek krojil moje nadaljnjo življenje.

Moja prva tura v višjih hribih, za katero je bil pobudnik prav tako moj oče Klemen. Takrat sem tudi prvič plezal po granitu. Da skala ni nujno krušljiva? Noro!

Severni raz v Mali Mojstrovki, ko sem bil star štirinajst let. Moj oče Klemen, ki me je vodil čez smer, se je ravno tako spoznal z alpinizmom v tej smeri pri štirinajstih letih.